Vračam se v vašo družbo…

… kar me zelo veseli J

Najprej vsem en prav ogromen pozdrav!

Ja, komaj sem čakala, da bom spet prisotna na svojem blogu. Čeprav nisem nič objavljala, sem dokaj redno brskala po vaših straneh in občudovala vse vaše izdelke.

Od zadnje objave se mi je življenje začelo spreminjati, saj sem dočakala najlepši trenutek – novico, da dobimo novega člana oziroma dolgo pričakovan naraščaj. Prvo trimesečje sem dobesedno prespala, tako sem bila utrujena. Celo med malico v službi me je zmanjkalo za nekaj minut, potem si lahko predstavljate, kakšna utrujenost je to bila. Sledile so tudi manj prijetne kontrole in izvidi, pogosti obiski bolnic in zdravnikov, pikanje z iglami. Ker sem že sodila v rizično skupino, so bili potrebni (ali pa tudi ne) dodatni pregledi. Danes se sigurno ne bi več odločila zanje. Zaradi izidov sem bila ves mesec dobesedno v drugi dimenziji, z mislimi pri raznih scenarijih, vsak dan na robu depresije in joka. A bilo se je potrebno vzeti v roke zavoljo male pikice in gledati na vse z lepše, vedrejše plati. Od takrat naprej je bila nosečnost eno samo lepo obdobje. Vmes sva z mojim na novo uredila otroško sobo (kot vedno zadnji trenutek). Redno sva hodila tudi na plesne vaje. In še 1 teden pred D-dnevom sem pleskala stene. Naše dete je malo pohitelo, kar mi je pravzaprav ugajalo. Čeprav je pohitel, pa se je vseeno odločil, da pa še ne bi šel ven in me rahlo mučil celih 27 ur :o

In končno smo ga dočakali … našega sinčka.

Drobnega, a popolnega, brez pomanjkljivosti ali drugih napak.  Prinesel nam je ogromno nepopisnega veselja, saj je v družini prvi vnuk in nečak ter nas je že marsikaj naučil. Potrebovala sem skoraj pol leta, da sem dojela, kakšen zaklad sem pravzaprav dobila in iz dneva v dan se ga nisem mogla nagledati. Nepopisni občutki. Imela sem srečo, da je bil izredno priden dojenček, ki je zvečer dokaj mirno in dolgo spal (le pozno je zaspal) in malo jokal. Do danes se je razvil že v pravega korenjaka in s šolskim letom je prvič zakorakal v vrtec. S tem se je uredil tudi naš ritem in prvič je začel hodit spat že okoli 20. ure. Tukaj pa pridem na vrsto jaz in moja ustvarjanja (če seveda ne zaspim z njim). Vmes sem tu in tam naredila še kakšno voščilnico, katere bom tudi počasi objavljala. Pa tudi malči mi že pomaga hroščkat ;)

Za uvod in ponovno snidenje bodi dovolj, pa se hitro spet javim.

Mogoče še ulovim Craftalnico ;)

Bodite vesele in pridne še naprej.

 

Di