No, pa začnimo....s potovanjem

Projekt potovanja v tako oddaljeno destinacijo ni ravno kar tako. Letalske karte je potrebno kupiti vsaj pol leta prej, ker je decembra v Avstraliji visoka/poletna sezona (če želiš ugodno ceno, imeti sedeže po želji in prestopati čim manjkrat s kratkimi čakalnimi dobami...). Nato so tukaj vize, pa prometna dovoljenja... ter kup drugih dokumentov in listin.Ko je to vse urejeno, spakirano pa itak na dan odhoda (16.12.2011),  mi je edini dvom vzbujalo vreme v tem zimskem času, ki bi lahko postalo ključni problem pri potovanju. In kot se je izkazalo, se je ravno na dan odhoda poslabšalo...

Prvi odhod je bil iz Brnika v večernih urah, s prestopanjem v Zürichu. Do tu vse OK. Do vhoda za naslednji let sva po obsežnem letališču potrebovala kar nekaj časa in metrov. In ko je prišel čas za vkrcanje... no tukaj se začne... Zunaj je začelo močno pihati in snežiti. Poslušali smo nerazločna obvestila in čakali... Po uri zamude so se le odločili, da se vkrcamo... 

In potem spet čakamo... Naenkrat zagledam, da krila polivajo. In kot je pilot razložil, so jih odtajali z vročo vodo in polivali z antifizom... Tukaj pa so se začeli pojavljati moji dvomi, če bova sploh prišla na cilj po najinem razporedu (o čem hujšem niti nisem hotela razmišljati). Kljub vsem neprilikam, so se odgovorni odločili, da poletimo. In niti ni bilo preveč hudo (nato sva izvedela, da je bil najin let tisti večer in naslednji dan, zadnji... woohoo). Polet je trajal cca 6 ur, dvoril nama je stevard iz bivše juge, tako da sva imela še kakšne dodatke pri strežbi. 

Kratkočasili smo se lahko s filmi, igricami, glasbo... in spanjem. Kolikor je pač bilo možno, na ne preveč udobnih in malo tesnih sedežih. Ves polet smo lahko spremljali na ekranih na sedežih pred sabo, saj so letala bila opremljena s kamerami. 

Najina naslednja postala je bil Dubai, kjer je bilo ob 6-ih zjutraj že 16 stopinj in tudi 3 ure pred vami v Sloveniji. 

 Čakal naju je še zadnji, nenormalno dolg let – 14 ur!! Z dvonastropnim Airbusom. O moj bog…what the…

Še dobro, da je bil sedež poleg mene prost, da sem se lahko razkomotila med spanjem. In tako sva po 22 urah (samo vožnja) srečno imigrirala v deželo down under, v Sydneyu. Sledilo je težko pričakovano snidenje s tetko in stricem, nato pa (spet) še urco vožnje do doma. Jaz pa še vedno nisem dojela, da sem tako daleč, na drugem koncu sveta. Ravno zato, ker je dežela prav domača, prijetna, z veeeliko gozdov in zelenja. V tem času so imeli precejšnje količine padavin in ne ravno visoke temperature (ok. 15 stopinj). Tako, da sva lahko poslušala predvsem pritožbe domačinov nad deževnim in mrzlim poletjem. Nama je bilo sicer prav prijetno in primerno za izlete. Vmes smo malo še postali, da sva dobila prvi vtis koščka dežele, potem pa "doma" en sveži tuš in krajši spanec v ležečem položaju. 

Po več kot potrebnem spancu, smo se odpravili še do lokalne plaže. Ker je večinoma vetrovno, morje pa posledično precej valovito (ni možno plavati), so na plažah bazeni z morsko vodo. 

Zvečer so nas obiskali tudi že prvi sorodniki (po stričevi strani) in sosedje. In tako je uvodni dan minil, že v pričakovanju naslednjega, ker nas je čakala 1000 km dolga pot….to be continued….